Znašla sem se v ulici, polni dežnikov;
umaknem se v labirint hodnikov.
Obuta v natikače,
poletno obleko
stopam po lužah brez dežnika
ujeta v vonj poletnega dežja,
ko kapljice hladijo razgreta tla.
Počasi se sprehajam po dežju,
ogledujem si hiše,
vse tiste poglede skozi okna,
priprta polkna,
vse tiste stopnice,
premočene cvetlice,
kamnita, spolzka tla,
obdana s solzami dežja.
Še vedno dežuje,
še vedno se sprehajam brez dežnika,
sprehajam se sama,
iščem pot do morja,
skozi labirint hodnikov,
iščem pogled meglice in moje resnice.
Spet se znajdem v ulici dežnikov,
skozi mavrico hodnikov
stečem proti tebi,
ki te meglice vleče k nebu,
kjer sonce te iz oklepa oblakov rešuje,
tam mavrica dežnikom barvo obuje.
Katjuša Kosovel
