Vsak ima v življenju izkušnje s težkimi odločitvami.
Si želiš zamenjati službo, pa iščeš in dobiš tisoč izgovorov? Ni služb, mogoče bo drugje še slabše, tukaj vsaj plačo dobim, poznam točno postopke, kaj moram delati, kot nov delavec si vedno na začetku, sprijaznit se moram tu kjer sem in bla bla.  🙂

Poznano? Pišem iz lastnih izkušenj in vse to sem nekoč sama govorila in vse to tudi danes od drugih ljudi poslušam. Nikogar ne nagovarjam v to, da mora pustiti službo. Nagovarjam pa na to, da je potrebno, če nam ni všeč, narediti korak naprej. Iskati rešitve. Ne bojte se neznanega, novega. Bodite pogumni pri svojih odločitvah in za njimi stojite. Ni težkih odločitev, težko je, da ostanemo v nesrečnih trenutkih. Za srečo se je potrebno potruditi in verjeti vanjo.
V zadnji službi sem preživela devet let in sem vedela, da bo prišel dan, ko bom spisala odpoved. Vizualizirala sem, kako hodim z belo kuverto proti pisarni, vizualizirana sem, kako pišem knjige, kako ustvarjam svoje sanje. Vsak trenutek se je lepo povezal s trenutkom, da sem svoje sanje lahko uresničila. Verjela sem vase in bila odločena, da je čas za novo pot. Verjela sem vase, ko so mi vsi drugi obračali oči za hrbtom. Zakaj, ker sami niso imeli te moči. Govori so, da jaz lahko, da me bo partner preživljal. No, saj veste, kakšni smo ljudje. 🙂
Minilo je leto od te moje odločitve. Danes mi ni žal. Nisem več v coni “udobja”, danes delam, kar me veseli. Ustvarjam Ulico lepih misli, pišem misli, pesmi. Veliko se učim, da lahko s tem pomagam tudi komu izmed vas. Predvsem pa vam razkrivam svoje izkušnje. Nobena knjiga na svetu ne nauči toliko, kot življenje. Nekoč sem napisala misel: “Ne govori mi o svoji žalosti, povej mi s čim si pregnal žalost”
Lahko vam povem, da je vse v nas. Misli so tiste, ki prebudijo občutke, misli so tiste, ki nas lahko spravijo na dno ali pa nas dvignejo. Ne izpustite jih izpod nadzora. Uredite jih po svoje, tako kot pašejo vam. 
Ugotovite, kaj si v življenju želite, uresničite si sanje. Naredite nekaj na svoji sreči. 
Enako je pri odnosih. Ko ni več harmonije, sreče, ko je prisotno nasilje fizično ali psihično, odidite. Ko pri odnosu pomislite na rešitve, je čas, da razmislite, a se je vredno potruditi. Je še upanje? Ljudje se težko spremenimo, sami se vedno lahko, a druge žal, ne moremo spremeniti. Včasih si lahko celo škodimo, ko želimo dati vse od sebe in pomagati. Izgubimo sebe in zgodbe se ponavljajo. Poglejte generacijo naših staršev, ki nam očitajo, da ne znamo potrpeti, da je vedno več ločitev, da gledamo vsak zase. Točno tako. Zavedamo se, da so časi, ko je potrebno biti srečen, ko ni več potrebno trpeti, ko ni več tabu, da se človek loči, ker je z leti spoznal, da sta si preveč različna. Ko ni potrebno biti v zakonu, le zato, da ne bodo otroci trpeli. AAAAAAA pri tej zadnji povedi, pa se mi res vklopi jeza. Otrok v nesrečnem zakonu čuti nesoglasja in kar je najhuje, da vse negativne vzorce o družini prenaša naprej v svojo, ko odraste. To je daleč od rešitve. Lahko pa se živi dvojna življenja in se srečo poišče drugje. Stvar svoje presoje in vesti. A velik pomen ima iskrenost in o tem bi se tudi lahko veliko pisalo. A je kdo lahko srečen, ko je na drugem mestu? A je kdo lahko srečen, ko povzroča sebi srečo in nekomu nesrečo? A je to sploh sreča? Dvomim, ker občutek vesti je tisti, ki stiska na vrat in srce. Tukaj pa se lahko marsikaj zalomi. Bom tudi o tem povedala drugič svoje mnenje. Malo sem zašla.
Ljudje smo rojeni, da ljubimo. ❤

🌸Dovolite si biti srečni. Rodili smo se zato, da smo srečni. Ne pozabite na to.🌸

Rada vas imam.

Katjuša🌺