Ulica mavričnih dežnikov

Povsod pravila!

19/10/2018, 10:59|

Kot rakete padajo na vse strani. Učijo nas, kako živeti, določajo pravila, nam svetujejo. Vse skupaj deluje  kot en dober biznis. Veliko ljudi živi danes od tega, da nas učijo, kako se moraš postaviti, da boš stranki všeč, kako se stranki nasmehniti, kam postaviti roke. Učijo nas, da postajamo roboti. Stroji. Priznam, da me je pred letom vse to tudi zanimalo, kako to deluje. Dokler me niso začeli ti učitelji prepričevati, da ne delam prav, ker preveč objavljam. Da to ni v redu. Da je dovolj le objava na dan. Da moram paziti, kako ogovarjam ljudi. Vem, da lahko nekoga moti, da imam vsak dan 6 objav. Me ne zanima, ker jaz v tem uživam. In sem res zelo hvaležna, da vi to čutite. Vse je pristno.

Zdaj ne vem, a me je ego rešil ali le moja volja, da delam prav. Nisem verjela v to, da ne delam prav, ker jaz v tem neskončno uživam. Tudi, ko mi kje zmanjka vejica, tudi, ko je vse napisano za nekoga nesmisel, sem jaz to objavila, ker sem v tistem trenutku tako čutila. Brez pretvarjanja, da sem nasmejana kot sonček, v resnici, pa so solze bile povod za vse moje slovnične napake in žalostne misli. To je vse življenje.

Na vsakem vogalu nas učijo. Ponujajo rešitve. Sledite svojim občutkom, svoji dobri volji, polepšajte si dan in ostanite vi. Vsak dan dobim z vsakim vašim všečkom potrditev, da vam je všeč, da se in me razumete.

Ni pravila, da boš uspešen.  Uspešen boš, ko boš srečen, ko boš stal za tem, kar počneš. Ko boš ti! Dober do sebe in drugih. Iskren.

Na svetu najbolj prepoznam igran nasmeh. Oči so tiste, ki ga izdajo.

Večkrat me ljudje sprašujejo, kako sem prišla do toliko sledilcev. Bila sem to, kar sem. Ljudje začutijo, tisti, ki pa ne, je pa to njihova stvar. Vsem ne moremo biti všeč, saj tudi meni ni vsak všeč.

Ugajajte sebi. Ljudje potrebujemo pristnost.

Katjuša

14.del Mamin sin ali strahopetec

22/10/2017, 17:27|

Služba je minila v smehu in dobri volji. Odpravljala sem se domov in za kljuko avtomobila, dobila rdečo vrtnico s sporočilom. Sporočilo mi ni bilo prav nič všeč.

Jure in njegovo ljubosumje. Z razlogom sva se razšla in zdaj si on želi nazaj. Zakaj? A je to le tekmovalnost in ne pristna čustva? Vse to sem se spraševala, ob prebiranju vizitke. V meni so bili mešani občutki. Rožico sem spravila v avto in se odpeljala. Čez čas sem v sebi začutila prijetno misel, saj občutek, da si nekomu všeč, je zagotovo lep. A tisti občutek, ki ga imam ob Roku, vse občutke pokoplje, če pomislim na Jureta.

Pripeljem se pred stanovansko hišo. Anja me že kliče na kavo. Doma odložim torbico, se preoblečem, rožici namenim lep prostor v dnevni sobi. Juretu nič ne napišem. Naj se malo zamisli, če je prav, kar počne.

Odhitim na kavico. Presenečena pri Anji zagledam Tino. Res sem ju bila vesela. Po drugi strani, pa sem imela občutek, da se nekaj pripravlja. Nisem se motila. Tina mi pove, da jo je klical Rok. Želel je, da mi obrazloži, glede ženske, ki sem jo slišala preko telefona. Zakaj pa mi sam ne pove, sem se spraševala, tudi na glas. Tina mi pove, da zato, ker njemu ne bi verjela. Kaj ne bi verjela? Da je bila to njegova mama! Bruhnila sem v smeh. Vprašala sem jo, če mu ona verjame. Pritrdila mi je. Jaz temu nisem verjela. Pomislila sem na to, kakšen mamin sinček je to, da mi sam ne upa povedati in v to vleče še Tino. Vse me je minilo. Spila sem kavo in se počutila prav smešno. Videli sta, da mi ni prijetno.

Tukaj vsem skupaj ni uspelo. Prišla sem v stanovanje, si natočila kozarec vina in strmela skozi okno.

Jutri bom temu naredila konec, sem sklenila. Dovolj je tega. Vsaj oglasil bi se in mi povedal svojo zgodbo. Vse bolj se mi je dozdevalo, da ni tako, kot sta mi prijateljici želeli povedati. Verjetno je to le obliž na rano, ki bo zagotovo zakrvavela.

Veronika

 

13.del Angelski vrhovi

16/10/2017, 17:02|

Stojiva in se le gledava. Pričakujem razlago glede tiste ženske, ki sem jo slišala preko telefona. Verjamem, da on v tistem trenutku ni pomislil nanjo. Tam sem bila jaz v razvlečeni trenerki, skuštrana in pijana. Gledala sva se brez besed.

Zbudila sem se vsa mačkasta. Rok ob meni. Spomnim se, da sva se še ure smejala in odprla še eno steklenico. Počutila sem se kot oklep brez vsebine. Vse je popadalo iz mene. Vse skrbi in  tegobe. Počutila sem se sproščeno in srečno. Spomnim se le tega, da sem se na sedežni naslonila k Roku in zaspala. Gledala sem, kako je lepo spal. Tako lep in nežen. Skoraj po prstih zlezem s kavča in se zmuznem v kopalnico. Potrebovala sem osvežitev, da se misli spet postavijo v vrsto in, da spet oživim. Iz omarice vzamem lekadol, umijem zobe in skočim pod tuš. Uživam, ko zaslišim Roka: “Veronika a se ti lahko pridružim?” Zardela sem in se na glas zasmejala. Ni minila minuta, ko mi je že milil hrbet in z vsakim gibom pospešil utrip srce. Skupaj sva obiskala vse angelske vrhove. Pri tem se resnično ujameva. Bilo je idealno jutro. Nisva ločila objemov, skuhala sva si kavo, jo pila in in se noro ljubila. Fantastična izmenjava orgazmov. Noro je bilo. Dokler ni na vratih zazvonilo. Pomislila sem, da je mogoče Anja. Nič hudega, če naju vidi, sem pomislila. Na vratih je bil gospod bivši. Prejšnji večer je pozabil v pred prostoru mobilni telefon. Potiho mi reče:”Si sama, smem naprej?” Nisem še niti odgovorila, ko se le ovit v brisačo, prikaže Rok. Jure ga je pozdravil in s sklonjeno glavo odšel.

Ura se je bližala poldnevu. Morala sem pomisliti tudi na službo. Rok je počasi odšel. Slišala sva se še med potjo. Čutila sem, da sem mu všeč in pri srcu. Imela sem vprašanja, a sem jih premaknila na drugič. Nisem se hotela moriti s kreganjem. Prav sem imela, saj sem z Rokom neskončno uživala, seveda z ljubeznijo.

Nasmejana sem po poti v službo, poklicala Anjo in Tino. Za to zgodbo sta morali izvedeti.

Služba je minila v smehu in dobri volji. Odpravljala sem se domov in za kljuko avtomobila, dobim rdečo vrtnico s sporočilom. Sporočilo mi ni bilo prav nič všeč.

Se nadaljuje

Veronika

12.del trije kozarci in vino

15/10/2017, 20:52|

Med objemom pa zagledam Roka! Stal je za njim. Jaz pol gola objemam bivšega in gledam Roka v oči.

Oh, sreča ni bila na moji strani. Prav na smeh mi je že šlo. Kako je vse to možno. Stvari sem vzela v svoje roke. Zaklicala sem:”Rok, pridi!” “Predstavila bi ti rada bivšega fanta Jureta,” sem zajeclala. Jure se je obrnil in se mu nasmehnil, tako malo hudobno. Rok se je približal in segla sta si v roke. Jure me je vprašal, če je to moja nova simpatija, kar tako brez sramu in to zelo naglas. Rok se je zasmejal in me nagajivo pogledal vprašal, če je tako. 🤔 Z veseljem sem prikimala. Med nami je nastala tišina. Jure je predlagal, da spijemo nekaj skupaj. Najraje bi ga kot kuro spodila iz stanovanja. A nekaj bontona sem iztisnila iz sebe in ju posedla na sedežno in nase hitro navlekla trenerko. Prav nič sexi se nisem počutila. Sploh mi ni bilo nič več pomembno. Iz dnevne se je slišal prijateljski smeh. Hotela sem se jima čimprej pridružit, saj nisem vedela, o čem se pogovarjata. Odhitela sem v kuhinjo po vino. Vedno ga rada na hladnem, ob večerih ob knjigi prav zapaše. Sladko belo vino iz Ormoških goric. Obožujem njihov muškat. Vse to potiho razmišljam in počasi prilezem v dnevni prostor. Tresla sem se jaz in pladenj. Bilo mi je nerodno in smešno. Le kdo bi si mislil, da bom večer tako zaključila. Jure se je repenčil, kako je on vsega kriv, da se nisva poročila. Debata je tekla o najini zaroki. Posmejala sem se in mu rekla, da ni potrebno pri meni obujat takšne spomine. Natočili smo si vino in potrudila sem se, da smo zamenjali debato. Po vseh strahovih je pogovor prav lepo stekel. Celo smejali smo se. Obujali spomine na otroštvo, šolo. Vsak je povedal svoje prigode. Smeha je bilo res veliko. Ura se je bliževala polnoči. Jure že malo vinjen, se dvigne in me prosi, če ga pospremim do vrat. V istem trenutku tudi Rok vstane. To mi ni bilo prav nič všeč. Jureta pospremim do vrat, Roku pa zabičam naj počaka minutko. Jure mi pred odhodom na uho šepne:”Uživaj mala!” Seveda bom, mu odgovorim. Prihitim v dnevno in tam ostaneva sama. Oba vodi igra Muškata in podarjene njegove strasti.  Stojiva in se le gledava. Pričakujem razlago glede tiste ženske, ki sem jo slišala preko telefona. Verjamem, da on v tistem trenutku ni pomislil nanjo. Tam sem bila jaz v razvlečeni trenerki, skuštrana in pijana. Gledala sva se brez besed.

(Se nadaljuje)

Veronika

11. del Na pol gola objemam bivšega

13/10/2017, 09:28|

Pri Roku zaslišim iz ozadja hišni zvonec. Kot noro je zvonilo. Prosi me, da počakam kar na liniji. Odpre.

Slišala sem glasne besede, lepo in jasno izgovorjene. Zmrznila sem!

Prekinem.

Slišane besede so mi odmevale, odmevale. “Rok, ljubi moj, kje si ti”

Zlomil me je jok. Spraševala sem se, kaj mi je tega treba. Zakaj se mi vse to dogaja. Zaljubila sem se in sem že razočarana.

V solzah sem obležala na postelji in se odločila, da prekinem vse stike z njim. Konec te drame in vseh teh zapletenih dogodkov. Tega resnično ne potrebujem, sem bila odločna.

Čez kakšno uro so se začeli klici. Klic za klicem. Nisem dvignila. Poklicala sem Tino in ji vse povedala in jo vprašala, če kaj ve o tem. Tudi ona je bila začudena.

Najin klepet po telefonu je prekinil zvonec na vratih. Kako mi je pogrelo pri srcu, ko sem jo zagledala. Bila je Anja. Ura je bila že pozno popoldan. Povabila me je ven, kjer bi ji vse v miru povedala. Odpravili sva se do nakupovalnega centra. Prav pasalo je, da sem se spet počutila živo. Seveda mi je Anja preden sva odšle zabičala, da se moram lepo uredit. Prav potrudila sem se, da sem se uredila in prekrila zabuhle oči od joka in si narisala igran nasmeh. Sem se pa potrudila in nase navlekla najlepšo oblekco, ki sem jo imela. Lepo sva se imeli in sva se nasmejali ob kavici. Občutek sem imela, da me nekdo opazuje. Obrnem se in zagledam mojega bivšega fanta s katerim sva hodila 3 leta. Z razlogom je bivši. Zame veliko nasprotje in sploh ne vem, zakaj sem toliko časa obstajala z njim. Ja včasih se je težko odločiti in lažje miruješ tam nekje, kot bi se pobral iz takšnega razmerja. Potem si je dobil takoj drugo žensko, ki ga je kmalu zapustila.

Ogovoril me je. Seveda sem mu pozdrave prijazno vrnila. A se hitro obrnila k Anji. Nisem si želela še te spomine pogrevat. To je preteklost. Vsaj zame.

Kar pozno v večer sva se zaklepetali. Se pozdravili in odšli vsaka v svoje stanovanje. Odpravim se v sobo, da se slečem in odpravim pod tuš, ko zazvoni telefon. Bivši ??? !@ #@#%£$#

Seveda ne dvignem, saj me njegove bivše prav nič ne zanimajo. Niti se mi ni dalo poslušati, kako sem jaz za vse kriva, da mu zdaj življenje ne teče, tako kot mora.

Bila sem pod tušem, ko zazvoni sms. Ogrnila sem se in na hitro prebrala. Rok mi je napisal, da je v baru pod mojim stanovanjem. Ura je bila že čez deseto zvečer. Nič nisem odgovorila. Panično sem divjala po stanovanju. A to še ni bilo dovolj. Pozvonilo je na vratih in zagledam bivšega. Vprašam ga, kaj pa ti tukaj. Odgovori mi, da ga je skrbelo, ker mu nisem dvignila. Vsak izgovor mu prav pride, sem si mislila. Nisem vedela, kako naj se ga rešim, saj me je spodaj v baru čakal Rok. Kar naprej je želel. Jaz izpod tuša napol gola, le v kopalnem plašču. Končno ga prepričam, da gre in ga prijateljsko objamem.

Med objemom pa zagledam Roka! Stal je za njim. Jaz pol gola objemam bivšega in gledam Roka v oči.

( se nadaljuje )

Veronika

 

 

 

10.del Prekine nesrečo

12/10/2017, 17:51|

Odpeljala sem se domov. V avtu je bila tišina. Cmok v grlu in ljubezen v srcu.

Prispela sem, utrujena sem se zaprla v stanovanje. Skuhala sem si čaj in med tem je zazvonil telefon. Vsa vesela hitro pogledam. Anja. Povabila sem jo k sebi na čaj in pogovor je tekel seveda o zmenku. Potolažila me je, da je vse skupaj le slabo naključje in, da bo vse v redu. Prav sprostila sem se in lažje zadihala. Anja se je počasi odpravila v službo. Nekaj minut sem še histerično letela po stanovanju, dokler se nisem odločila, da ga pokličem. Telefon je zvonil do konca, ni se javil. Prav, sem si rekla. Konec drame. Vzela sem si dan zase, odšla sem na sprehod, si pogledala film in zaspala ob branju knjige. Odločila sem se, da je Rok preteklost in, da o njem ne bom več razmišljala.

Naslednji dan. ↘️

Prebudila sem se, počasi se spravila k sebi, spila kavico. Prav v redu sem začela dan.

Zazvonil je telefon. Dvignem, čeprav številke nisem poznala. Na drugi strani Rok. Nisem skrivala navdušenja in sem ga bila res vesela. Opravičil se mi je, ker je bilo, kot je bilo. Klicali so ga v službo. Potem pa je dan prespal. Vprašal me je, kdaj se vidiva. Zaklepetala sva se, obujala spomine in tudi za moje občutke je izvedel. Predlagal mi je, da vse skupaj popraviva med vikendom. Tako lepo sva se pogovarjala. Pri Roku zaslišim iz ozadja hišni zvonec. Kot noro je zvonilo. Prosi me, da počakam kar na liniji. Odpre.

Slišala sem glasne besede, lepo in jasno izgovorjene. Zmrznila sem!

Prekinem.

(se nadaljuje)

Veronika

 

9.del Ob morju je spoznala jutro

11/10/2017, 16:00|

Skozi zaveso so začeli prodirati prvi sončni žarki. Odprla sem oči, zazdelo se mi je, da sem sanjala. Počasi sem se obrnila. Ni ga bilo. Pomislila sem, da nama pripravlja kavo ali, da je na stranišču. Tišina v prostoru me je vedno bolj strašila. Res sem bila popolnoma sama. Oblekla sem obleko, se z prsti počesala, da sem si zdela vsaj malo spodobna. Koliko vprašanj se mi je porajalo. Nisem vedela, kaj se je zgodilo. Počasi sem prišla v kuhinjo. Na kuhinjski polici sta bili še vedno skodelici čaja od prejšnega večera. Prav panično sem se počutila. Vzamem mobitel, da ga pokličem in zagledam listek na mizi.

“Oprosti, nujno sem moral ven. Zakleni in ključ pusti pod preprogo.”

To je bilo vse. Pogledam na telefon, nobenega sporočila. Želela sem ga poklicati, a sem se v hipu premislila. Bom pa še jaz igrala njegovo igro, sem si mislila. Očitno sem mu bila le avantura. Verjetno ena izmed mnogih. V ozadju pa me je duša božala, da je zagotovo bilo kaj nujnega, da ni vse tako kot izgleda.

Listek sem pustila na mizi in se hitro odpravila iz stanovanja. Ključ pustila pod prepogo. Zdi se mi, da sem kar stekla po tisti uličici, ki sem jo v prejšnjem večeru tako lepo prehodila. Vem, da sem mogoče preveč pričakovala. Vem, da se v moji glavi vrtijo najbolj osladni filmi in, da realnost ni vedno takšna. Od tu potem razočaranje. Stekla sem k morju, vsa razkuštrana in neprespana. Burja mi je pomagala, da sem bila neopazna med ljudmi. Počutila sem se kot strašilo. Samozavest ni bila moja prijateljica. Prav razočarana sem bila. Lahko bi me zbudil, lepše in bolj ljubeznjivo napisal sporočilo. Tako je bilo. Dobil je, kar je želel. Naivno zaljubljeno punco, ki so ji že lepe besede slekle obleko.

Odpeljala sem se domov. V avtu je bila tišina. Cmok v grlu in ljubezen v srcu.

(Se nadaljuje)

Veronika

Čas se je ustavil 8.del

10/10/2017, 16:27|

Poljub je bil nežen in dolg. Poljub, ki je povedal več kot tisoč besed. Obstala sva objeta sredi najinega pomola. Čas se je ustavil. Ni naju zanimalo, da naju opazujejo otroci, se hihitajo, ni naju zanimalo, da se ljudje sprehajajo in, da mogoče motiva njihovo moralo. Nisem se pustila motiti, vse to spada k morju. Ljubezen se nikdar ne sme skriti. Naj se ljudje okužijo in jo začutijo. Bilo je prav filmsko. Sedla sva na zidek na pomolu. Sramežljivo sva opazovala morje in komaj, komaj sem izustila besedo. Vprašala sem ga, zakaj je na tak način odšel iz lokala. Opravičil se mi je. Pomislil je, da sva mu s Tino nastavili kakšno past, da se iz njega le norčujeva. Potrdil je Tinino zgodbo in med njima se ni zgodilo nič. Kar mehka kolena sem dobila. Vesela sem bila, ker je bilo vse v redu. Ni pa mi povedal, da sta se s Tino slišala, a v tistem trenutku me to sploh ni zanimalo. Sediva, glavo sem mu naslonila na ramena in gledala sončni zahod. Pogovarjala sva se o bivših ljubeznih in se zaklepetala v noč. Predlagal mi je, da se sprehodiva ob morju. Shladilo se je in njegovi objemi so mi še bolj prijali. Res sem čutila srečo. Bila sem njegova. Med sprehajanjem me je vprašal, če bi spila čaj. Zdelo se mi je, kot, da me ne želi izpustiti. Odgovorila sem mu, da bi morala počasi proti domu, čeprav se mi v resnici ni mudilo. Stisnil me je in mi na uho zašepetal, da bi lahko odšla k njemu na čaj. Skoraj sramežljivo je zašepetal. Pri duši mi je zaigralo. Sprejela sem povabilo na čaj, čeprav sem vedela, da bo to najina noč. Sprehajava se počasi po ozkih obalnih ulicah, kamnita tla, na vsakem vogalu se začuti dušo, vsak zid ima svojo zgodbo. Prispeva do njegove hiše. Prijazno me povabi naprej in gre do kuhinje, kjer pristavi vodo za čaj. Prižge televizijo in se prisede k meni na kavč. Prav nerodno sem se počutila, kot najstnica. Izmikala sem se dotikom, res mi je bilo neprijetno. Oba sva vedela, kaj pomeni povabilo na čaj. Zadrego sem želela omehčati in sem začela pogovor o Tini. Pravi nesmisel, če zdaj pomislim. Zapletala sem se v besede in po žensko iskala dramo. Nežno me je pobožal po laseh in mi rekel, da je vse v redu. Tako lepo me je utišal. Odšel je do kuhinje in v dnevnem prostoru je zadišalo po čaju.

Poklical me je v kuhinjo in rekel:”Veronika, pridi ti nekaj pokažem, ta čas pa se bo čaj shladil.”

Prijel me je za roko in me odpeljal na svojo veliko teraso, ki je gledala na celoten Piranski zaliv. Lesen pod, rože in velika okrogla stara miza z dvemi stoli. Vse me je spominjalo na filmski prizor nekje iz Pariza. Še vino,pršut in sir. Vse to vzdušje je hrana za dušo pomislim pri sebi. Seveda sem vse te občutke po svoje na glas opisovala. Res mi je bilo lepo. Stopim do zidu in pogledam proti morju. Duša mi na glas spregovori:”Tukaj si želim živeti!” Rok se nasmehne in mi odgovori:”Nikoli se ne ve.” Objame me in me poljubi. Telo mi je zadrgetalo. Vedno bolj strastno je bilo. Vedno hitreje. Pozabila sva na čaj, pozabila na hladen večer. Telo je bilo vroče, misli razgrete. Prijel me je za roko in me odpeljal v spalnico. Ni bilo časa za počasne romantične premike, želela sva si takoj. Takoj sem si želela v moj svet angelov. Ležala sva na postelji gola eden poleg drugega. Dotiki so bili najine besede, poljubi najina pesem. Poljubljal mi je telo in me popeljal po zvezdni poti. Znal je iz mene priklicati nežne vzdihljaje, ki so mu pognali kri po žilah in mu priskrbeli moč, za vstop v tempelj strasti. Bilo je noro. Noro! Okusila sem vsak delček njegove kože, bil je tako privlačen in tako sexi. Občutek sem imela, da ga ljubim. Ni me bilo sram, prepustila sem se mu. Tako z veseljem. Potovala sva in to potovanje si bom za vedno zapomnila. Tako strastno. Utrujena, preznojena sva v objemu obstala. “Veronika, a boš prespala?” Pritrdila sem. Seveda sem si želela zbuditi ob njem in ga ponovno začutiti. Ura je bila že pozna in utrujena sva v objemu zaspala. Zaspala sem z njegovim okusom … ❤

Zjutraj pa —

Se nadaljuje

Veronika

7.del Morske sanje

2/10/2017, 17:54|

Telefon pa sem imela na mizi. In groza!!!! Zazvoni in čez ekran se pokaže Tinina slika. Obstala sem trda. Roke me niso ubogale, adrenalin me oblil in telefon je še kar zvonil in zvonil. Pozabila sem jo poklicati, kot sva se zmenili. Zagotovo jo skrbi, sem pomislila.

Rok? Gledal je v telefon in izgubil nasmešek.

Tudi moj je izginil. Melodijo, ki jo imam za zvonenje je moja najljubša pesem. Od tistega trenutka nič več. Pogledala sem ga. Pogledal me je. Poklical natakarja, plačal in odšel. Brez besed.

Nad menoj se je spustila tema. Kar sedela sem. Nisem čutila niti sramote, niti pogledov ljudi. Nič mi ni bilo pomembno. Počasi sem pila kavo in risala po mizi srčke iz kapljic vode. Čakala sem, da spet začutim utrip. Zopet zazvoni telefon. Tina. Dvignem in ji povem, kaj se je zgodilo. Bolj se mi je smilila ona, kot pa jaz sama sebi. Tako ji je bilo žal. Nič ni bila kriva. Tako je moralo biti. Med pogovorom mi pove, da je na drugi strani čakajoči klic in, da bo prekinila. Na hitro mi sporoči, da me pokliče nazaj. Spijem kavo, dvignem glavo in se vsem, ki strmijo vame, kmalu priklonim. Kako bedasto se počutim. Odkrito sem verjela, da me čaka nekje pred vrati in, da si bova lahko obrazložila situacijo.

Ni ga bilo. Nisem vedela, kam naj grem. Prav jezna sem postajala in ego mi je brisal solze in jih skrival za kislim nasmehom. Bolj, ko sem približevala pomolu, bolj sem bila na trnih. Mogoče je tam, sem pomislila. Ni ga bilo. Me pa je poklicala Tina in sva se nasmejali. Povedala mi je, da je bil tisti čakajoči klic Rok. Rekel ji je, da kaj se greva, če se norčujeva iz njega. Tina mu je povedala, da ni to bil namen in, da so moja čustva pristna in naj ne bo tepec in naj me poišče. Prav jezna mi je delovala. Meni pa je po šlo, kar na smeh. Prav labilna sem postala. Jok, smeh, vrtiljak. Naslonila sem se na zid pomola in strmela v morje. Morje me vedno pomirja. Pričakovala sem njegov klic, sporočilo. Vedel je, da ni bilo nobene igrice. Tina mu je povedala in ga prosila naj me najde. Minila je ura in ni bilo glasu. Nisem pa sama želela poklicati. Nerodno mi je bilo.

Čas je tekel, jaz pa sem se še vedno sproščala ob morju. Gledala sem horizont, v ozadju so se igrali otroci in galeb je krožil nad mano. Lepo si ga je bilo ogledovat.

Na ramenu sem začutila roko in sapo na svojem vratu. Zadrgetala sem in pogledala k tlom. Vedela sem, da je on. Prijel me je za lice in mi nagnil glavo k sebi, da sem ga lahko pogledala v oči. Ni bilo besed, bil je samo pogled, ki se je vedno bolj približeval ustnicam.

Poljubil me je in me objel. Zašepetal mi je:”Oprosti!” Čas se je ustavil. Le morje je z valovi opozarjalo, da sem tam. V njegovem objemu. Tam na najinem pomolu.

Se nadaljuje.

Veronika

 

(Lektor ne bere limonad. Se opravičujem)

7.del limonade 😊

1/10/2017, 14:34|

Oh, kakšen večer. Počutim se prazno. Toliko besed in toliko pričakovanj. Jutri popoldan bi se morala srečati tam na pomolu, a prej si želim s Tino na kavo.

Takoj po službi sem se zmenila s Tino. Tino poznam že iz osnovne šole in jo lahko preberem že iz obraza. Tako dobro jo poznam. Dobili sva se v lokalu, kjer naju tudi že uvrščajo med inventar. Kot vedno sem zamudila, tudi, če se potrudim biti točna, mi ne uspe. Naročili sva si kavo in začeli pogovor. Sprva sva obe bruhnili v smeh, češ kako je to možno, da sva se znašli tu, kjer sva se. V eni veliki čudni situaciji. Kot bi jo bilo strah, da bi me prizadela, je začela govoriti. Rekla mi je, da ve, da mi je Rok všeč. Tudi njej je bil. Odleglo mi je, da je to preteklost. Pogovarjala sta se preko msg ( Facebook ) in je sprejela njegovo povabilo k morju in ja, prav na tisti pomol, ki sem mislila, da pripada meni. Poslušala sem jo in bila popolnoma brez misli. Prazna. Nisem želela spraševati, vedela sem, da mi bo povedala toliko, da bom zaznala bistvo in se vedela kako odločiti. A med čim naj se odločim. Človek je mlad in si želi spoznanstev. Je pa vprašanje, če si sama želim biti del tega. Ne želim si biti v vrsti s drugimi puncami, ki čakajo na ta pomol. Kako je dolgočasen no. 🤤 Očitno vidi, da se z morjem in romantiko da ujeti osamljene duše. Tini sem rekla, naj se ne obremenjuje. Nikomur ni škodila. Ji pa baje ni bil všeč, ker mu očitno besede lažje tečejo, kot pogovor v živo. Nista pa imela nič intimnega, saj je ona ta pomol hitro zapustila.  Svetovala mi je, da vse skupaj vzamem kot izlet in, da naj grem. Smejala se je in pripomnila, da bomo punce imele vsak dobro zgodbo ob kavici. Dobre volje sem zapustila ta pogovor in se počutila že kot zmagovalka. Nočem drame, čeprav je v srcu neka praznina. Odločila sem se, da grem.👏

Z veseljem sem se uredila in cel čas mi je šlo na smeh, ker mi je bila edina misel ta, da vem, kakšen je. Uredila sem se in se počutila res lepa. Pot je bila lepa in mirna. V avtu sem si vrtela pesmi, ki mi jih je bivši poklonil. Ja več kot leto stare in prav nič več me ne spominjajo nanj. Moram ga prositi, da mi obnovi usb ključek. Vmes sva se še s Tino pogovarjale preko prostoročnega telefoniranja. Prav smešno, kot bi imeli petnajst let. Zmenili sva se, da, ko parkiram, da se slišiva. Prišla sem na obalo. Napisala sem mu sms in je v par minutah je bil na parkirišču. Vesel in nasmejan. Objame me in pove, da me je vesel. Predlaga mi, da greva nekam na kavo. Opa, sem si mislila, kaj pa pomol??!!?? Sprehodila sva se do lepega lokala tik ob morju. Kakšen gentelman. ❤❤❤❤ Res prijeten fant. Ob kavi sva se super zaklepetala in pozabila na tiste misli, da mogoče nisem sama in edina, kot mi je sprva delovalo. Nisem se s tem obremenjevala, ker mi je bilo res lepo. Telefon pa sem imela na mizi. In groza!!!! Zazvoni in čez ekran se pokaže Tinina slika. Obstala sem trda. Roke me niso ubogale, adrenalin me oblil in telefon je še kar zvonil in zvonil. Pozabila sem jo poklicati, kot sva se zmenili. Zagotovo jo skrbi, sem pomislila.

Rok? Gledal je v telefon in izgubil nasmešek.

Zakaj? 🤔😉

Se nadaljuje.

Veronika

(Lektor ni dosegljiv, hvala za razumevanje 😁)

Se nadaljuje 6.del

29/9/2017, 16:55|

Odpisala sem mu še isti dan. Lahko sem se petelinila, da bom zdržala. Nisem. Že med službo sem smuknila v garderobo in mu napisala, da sem v soboto prosta in, da ga obiščem. Tam na pomolu. Koliko sva presanjarila o tem pomolu. Večkrat je rekel, da bova imela dekico, kozarca in vino. Jaz bi pa še sveče prinesla. Vse je mogoče, sanje se lahko uresničijo. Zdaj se mi le ne zdi več primeren čas za to romantiko, saj burja nama ne bi bila dobra družba.

Strinjal se je, da se dobiva tam, kjer sva gradila sanje. Takoj drugi dan sem sklicala moj štab prijateljic in vsa navdušena povedala to romantično zgodbo. Tako z veseljem in navdušenjem. Vedno se dobimo tam pri Supernovi in se nasmejemo. Tina ni poznala moje zgodbe a mi je na hitro med pogovorom omenila:” A Rok, ta, ki ga imaš med prijatelji?” Začudena povem, da je ta pravi. Tina se sramežljivo nasmehne. Občutek sem imela, kot, da nekaj ve. Njen obraz se je spremenil. Spile smo kavo in odšle vsaka svojo pot. Moja je bila zagotovo najbolj lahkotna. A nekaj me je pritiskalo k tlom. Kaj Tina ve?! Prijateljice prepoznam takoj, ko nekaj ni v redu. Zvečer se odločim, da jo pokličem. Punca nekaj ve. To si zatrdim. Kličem. Dvigne in po glasu sem prepoznala, da nekaj ni v redu. Vem, vem, da mi ni hotela uničiti veselja, a mi je povedala, da je imela  tudi namen, da me pokliče. Povedala je, da ji piše in, da me ni nikdar omenil. Opravičevala se je, saj naju ni povezala. Po besedah sem vedela, da je to pisanje v stilu mojega pomola. Čutila sem. Zmeniva se, da jutri dobiva na kavi. Preko telefona ni želela govoriti. Razumljivo. Takoj, ko sem odložila sem dobila sporočilo preko Fb. Rok je in me sprašuje, če se veselim srečanja. Najraje bi mu napisala, da, če prav vsako povabi na pomol. A nisem, ker sva se s Tino zmenili, da se ne bova izdali. Kot vedno prijazen in pozoren. Moški obvlada dotike preko besed, a v duši mi še vedno nekaj ne da miru. Zaključim užaljeno, da se vidiva in zaželim lahko noč. Ni posumil.

Oh, kakšen večer. Počutim se prazno. Toliko besed in toliko pričakovanj. Jutri popoldan bi se morala srečati tam na pomolu, a prej si želim s Tino na kavo.

Sledi…

Veronika

 

 

 

 

5.del ❤ Otroške igrice

27/9/2017, 12:49|

Kako lep dan je danes. Vem, vem, da pričakujete mojo zgodbo in si mogoče že v glavi vrtite svoje nadaljevanje. Vzela sem si nekaj dni zase. Všeč mi je, ko lahko skozi svoje občutke spoznavam sebe. Bil je teden osebnih borb.

V glavnem ni poklical in se ni javil. Do danes. Povem v nadaljevanju. 😁

Obljubila sem, da bom napisala sporočilo, a ga nisem. Tukaj nima ponos nič s tem. Prepustila sem se svojemu miru in se vprašala, če mi resnično toliko pomeni ali pa sem se le prelevila v lovilko nedosegljivega? En kup odgovorov sem dobila. Vse sem pomešala in vse sem si preoblikovala v ta občutek, da mi je godil. Služba mi je vzela veliko otožnosti in sem se lahko osredotočila na druge stvari, a telefon je še vedno bil v moji bližini.

Danes si skuham kavo. Zunaj se je pokazal prav lep jesenski dan. Popoldan moram v službo, tako, da sem pohitela z opravili. Danes sem prvič po dolgem času pustila telefon v sobi. A ni čudno. 😁 Dovolj nenavadno, da mi je prav danes pisal.

1506514643914

Kar na smeh mi je potegnilo. A se Roku zdi, da imam 16 let? Tudi sam je odrasel človek in bi lahko lepše speljal to zadevo. Mogoče tako, da bi me povabil na večerjo. 😁 Dreams 😂

Vsedla sem se na posteljo in vrtela v roki telefon. Kaj naj mu napišem, je smisel sploh vse to. Saj veste, ko mine čas, človek dobi vedno več vprašanj. Mine tudi tista zagretost in seveda se potem zazdi vse brez veze. Vsaj pri ovnih je tako. Očitam nekomu mladoletnost in sem sama takšna.

Preden vam povem nadaljevanje, bi vam rada zaupala nekaj o njem. Rok je ločen moški, ki v resnici ni preživel veliko glede romanc v mladosti. Verjamem, da se zdaj skozi leta tega zaveda in si želi avantur in mladosniškega rajanja. Kriza srednjih let. Prav čutim jo pri njemu, kako jo izraža. Ljudje smo različni. On bi rad živel. Rad bi doživel, kar je v mladosti zamudil. Rad bi imel avanture. Saj razumete. 😍 Takšni ljudje izgubljajo dušo in takšni ljudje, so ob večerih osamljeni. Sami! Moje mnenje.

Ob dolgih pogovorih sem povedala, da si sama želim resnega odnosa in sem tudi prepričana, da bi ga lahko skozi avanturo tudi doživela. Mogoče bi se zaljubil. Čari ženskih lovk so prepričljivi. Ah, kako se slepim! Sram me je, da sem zdaj to napisala. Nekoga prepričevat ali prosit za ljubezen je norost ponižnih. Takšni ljudje se nimajo radi. A jaz se imam? Očitno ne dovolj, da mi je to padlo na pamet. Pustimo zdaj to. Nimam veliko časa.

Spet sem se umaknila od bistva a pomembno mi je, da veste nekaj o njem. Seveda sem odgovorila na sms. 😎

1506515646494

🤤🤤🤤

Srce, kot bi ga nekdo oblil z ledeno vodo. Drgetalo je. ❤ Zgleda, da mi lepe besede hitro spodnesejo tla pod nogami. Revca a 😂

Priznam. Ok. Zavestno mu nisem odgovorila. Zdaj se moja malica končuje in me čaka še nekaj dela. Očitam neresnost in vse to sem sama. Zvečer mu odgovorim. Naj pove kraj in dan. 🤗

Hm, kaj bom pa oblekla? 😂

Šibam delat.

Čawči

Veronika ❤

 

Ulica mavričnih dežnikov 4.del

23/9/2017, 10:25|

Videla sem ga, pokazal mi je naklonjenost in jaz bi kar odšla. Kaj pa, če ga obiščem v službi? Samo, če bi si želel, bi mi predlagal naj ga počakam. A ni tako? A moški vedno povedo, kaj si želijo? 🤔

Vedno zagotovo ne. Ego je še vedno njihov poglavar in jim ne dopusti, da bi izpadli čustveno in ranljivo. Ostajajo lovci. Takšni, kot si jih ženske želimo. No, da se ne bom preveč oddaljila od moje zgodbe.

V avtu sem sedela kar nekaj časa. Pričakovala sem klic, sporočilo. Seveda nič od tega. Mogoče mu je bilo vseeno. No, ker imam tudi sama ego in ponos sem se odločila, da grem domov. Odpeljala sem se, čeprav sem se v mislih poigravala, da bi ga obiskala v službi. Ura je bila res že pozna in sem zaspala. V dnevu se mi je verjetno premalo dogajalo, da sem vse še v sanjah podoživela.

Jutro in moja rutina. Nedelja 😏☕ Prišla je še Anja. Soseda katero sem omenila. Seveda sem ji morala povedati za dogodivščino. Točno tako, kot sem jo vam. Cel dan sem pogledovala na telefon. Vsaj besedico bi lahko napisal. No, saj mu jo tudi sama nisem. Jaz sem se borila s ponosom, on verjetno pa s tem, ni imel težav in se verjetno niti ni spomnil name. Koliko takšnih zmed je v njegovem življenju. Le kdo bi vedel. Mogoče se s kakšno srečuje? Pa mi ne omeni, ker mu paše moja pozornost.

Ime mu je Rok. Joj, kako mi je zmešal misli, čustva. Vsak trenutek v tednu je minil v tišini. Nič se mi ne javlja.

Vem, da se ni nič presenetljivega zgodilo. Tudi sama čakam. Rada ga imam. Danes mu napišem sporočilo.

💋

Ulica mavričnih dežnikov 3.del

19/9/2017, 22:16|

Nasmeje se mi in me vljudno povabi naprej, čeprav se mu mudi.

Vstopim.

Smeje se mi, kot bi vedel, da sem prišla v izvidnico in brez poguma, da bi ga poklicala. Ja, tako se moškim bilda ego. Z neumnostmi. Takšna sem, kaj naj. Zlagala se mu bom težko, saj ne bo minila minuta in bi me dobil na laži. Vpraša me: ” Kaj pa ti tu? ” ( Pri sebi si rečem, da bom iskrena. Tolaži me misel, da zna vse skupaj izpasti simpatično. ) “Ja nič, prišla sem na kavo in sem te mislila tudi poklicati”, mu odgovorim. Še vedno ima nasmeh na obrazu in mi v smehu reče, da zakaj ga nisem. Nerodno mi je in ga prosim naj neha drezat, saj vidi, da sem smešna. Postanem resna in ga gledam. Počutim se, kot bi me oblili z vodo. Adrenalin je zapustil moje telo. Samo stojim in gledam. Tudi on se zresni. Nastane tišina. Stojim v predprostoru njegove hiše in čakam besedo. Nič. Tišina. Na lice mi položi dlan in mi prijazno reče:” Veronika ne se sekirat, vse je v redu!” Tako simpatično, tako primorsko. Pridobila sem barvo in zaslišala sem srce. Uf. Živa sem in od tega trenutka verjetno še zaljubljena. Sramežljivo se umaknem. Obrnem mu hrbet. Sklonim glavo in mu povem, da mi je bil v dnevu prva misel, da sem hrepenela po občutku, ki mi ga je zdaj poklonil. Objame me in mi reče: ” Vesel bi bil, če bi se zmenila in se našla tam na pomolu o katerem sva vedno sanjarila. Oprosti, danes nimam časa v službo moram! ”

A je lahko še kaj bolj narobe si mislim. Obraz najboljšega igralca pokra ne pokaže te bolečine. Prav žalostna sem. Seveda ne želim, da gre. Pospremim ga do avtomobila. Mu pomaham in stečem do svojega avta. Najraje bi ga do jutra počakala. Jutri je nedelja. Doma ni nikogar, ki bi me čakal. Le soseda bi si zjutraj zamanj želela kave v moji družbi. Bi že prenesla. Vse se mi vrti po glavi. Videla sem ga, pokazal mi je naklonjenost in jaz bi kar odšla. Kaj pa, če ga obiščem v službi? Samo, če bi si želel, bi mi predlagal naj ga počakam. A ni tako? A moški vedno povedo, kaj si želijo?

Kaj naj naredim? Jutri vam povem. Zdaj bom še minuto sedela v avtu in se smilila sami sebi. To si zaslužim.

 

Se nadaljuje.

Katjuša 💋

Ulica mavričnih dežnikov 2.del

18/9/2017, 15:10|

Po roki živčno vrtim telefon. Preverjam njegovo odzivnost na Facebooku. Je dosegljiv. Kaj naj? Ali naj mu napišem, da sem tu? Ali naj ga povabim na kavo? Ne ukvarjam se s tem, kaj bi mislil o povabilu. Ukvarjam se sama s sabo. Tu sem. Lahko bi bila skupaj, a do tega me loči le vprašanje s povabilom. Zakaj bi se počutila slabo, če me zavrne? Mogoče bi mu bilo nerodno in bi si izmislil preprost izgovor. Toliko vprašanj si postavljam in se hkrati počutim bedasto. Ves tisti adrenalin me mine. Toliko sem se obremenila s vprašanji. V skodelici imam še za požirek kave. Spijem jo in zapustim lokal. Koliko drame brez vprašanja in brez odgovora. Oblečem si jopico, hladne roke stlačim v ozek žep in se sprehodim ob obali. Vedno bolj piha. Počutim se kot osamljena punca v romantičnem filmu in podzavestno pričakujem, da me bo poklical in pritekel do mene. Saj občutek sanjarjenja ni slab. Grem naprej do rdečega svetilnika.Še vedno sem v njegovem kraju.

Verjetno se sprašuješ, kje sem ga spoznala. Ali sva se že videla. Vem, da nič ne veš, vem, da sem začela pripovedovati v sredini iz nič. Pravkar obujam spomine o najinem srečanju pred dolgimi leti. Toliko sva si vedno imela za povedat. Bila sva prijatelja. Dve duši, ki se poznata že celo večnost. Bila je ljubezen a v tistem obdobju polna stranskih pasti. Čez čas pa sva se spet povezala in si stalno obljubljala srečanje. Tam na pomolu. ❤

Obrnem se in grem proti avtu. Joj, pa tako rada bi ga vseeno videla. Približujem se njegovi ulici. Vem, kje živi. Neka sila me odvleče do njegove hiše. Kar grem. Hodim. Želela sem začutiti spet tisti adrenalin in potem zbežati, kot pepelka nazaj v moj svet. Pridem pred hišo. Otročje se počutim. Oh. Grozno. Pred oči mi pade zavesa. Stop!!! Zagledam ga. On zagleda mene. Zaslišim. Veronika? O grozno in hkrati smešno.  Začudeno ga pogledam in mu tako nepričakovano rečem:”Oj, kaj pa ti tukaj?” A sem lahko še bolj butasta? On je tam, ker tam živi! Ti pa si tu, ker si zgubljena. 🙈 Nasmeje se mi in me vljudno povabi naprej, čeprav se mu mudi.

Vstopim.

 

( se nadaljuje )

Katjuša👄

Ulica mavričnih dežnikov (1.del)

16/9/2017, 16:29|

Dežuje, dežne kaplje padajo, ropotajo, potrkujejo po razsušeni zemlji in udirajo vanjo, tako na silo, da me prebudijo. Še dobro, saj bi potegnila spanec in bi bilo prepozno, da bi si lahko zaželela dobro jutro. Rada sem v postelji in razmišljam. Tiste stvari, ki me pomirjajo, ki me počasi in z nasmehom prebudijo. Tiste skrite. Moje. Ura je res že odbila v dober dan. Kava je tista, ki me zbudi in sem pripravljena. Oblačen dan. Sama sem. Le jaz in sobota. Pijem kavo, dež mi obleče romantični dežni plašč, spet se izgubim v mislih, sanjarim. Dežne kaplje so tiste, ki me pomirjajo in mi nakazujejo, da je čas zame. Po toliko letih so me kaplje spomnile, da ni potrebe po sanjah. Potreba je po uresničitvi, da zaživijo. Ne želim, da mi dan mine brez občutka, da si ga lahko polepšam. Pogumne so misli in vedno bolj uresničljive.

Podarim ti misli in vedno bolj strastno iščem izhod, ki bi me pripeljal do tebe. Srknem zadnji požirek kave in skoraj v paniki stečem v kopalnico. Prižgem radio, se pogledam v ogledalo. Delujem si zaspano in nejevoljo. Vem, da me bo tuš streznil, zbristil in umiril mojo strast in željo, da te vidim. Učinek je res poživljajoč in še bolj si želim na zrak. K tebi, k morju. Ne potrebujem spodbude. Imam tremo, prišla bom v tvoj kraj v tvoje življenje. Dihala bom tvoj zrak in videla vse, kar vidijo tvoje oči. Ta občutek me pomiri, da bom na nek način našla del tebe. Hodim po ulicah, tla so kamnita. Slišim morje in vidim tisti najin pomol. Srce mi še vedno razbija, želim se sprostiti. Sprehajam se po ulici. Vem, da si v bližini, a te na takšen način ne želim srečati. Tako se nisva zmenila!

Uživam ob morju, burja me pomirja in hkrati me opozarja na to, da je poletje mimo. Strese me in se odločim, da stopim v sosednji lokal. Čudovit ambient, svečke na mizi, les, ki diši po sandalovini in tisti pogled, ki šteje. Pogled na morje. Razburkano je. Naročim si belo kavo. Občutek imam, da se pogledi ustavljajo na meni, kot, da sem v veliki dvorani, kjer mi bodo vsi zaploskali, ko bo ustopil. Mislijo, da nekoga čakam. Tudi natakar me opozori na to, če počaka ali mi prinese. Mogoče delujem tako osamljena in polna pričakovanj. Mogoče ljudje čutijo mojo željo.

Ne danes nisem prišla, da ga vidim. Danes sem prišla z mojimi sanjami na najin pomol, ki naju čaka.

Se mogoče nadaljuje ❤  to bo povedal on, če bo vstopil.

Katjuša

 

Najlepši ljubezenski zapis

6/11/2016, 10:37|

Ljubezen je začasna norost, izbruhne kot vulkan in potem uplahne. In ko uplahne, se moraš odločiti. Ugotoviti moraš, ali so vajine korenine tako prepletene, da je nepredstavljivo, da bi se kadarkoli ločila. To je namreč ljubezen. Ljubezen ni zasoplost, ni razburjenost, ni oznanjanje obljub o večni strasti, ni želja po paritvi vsaki dve minuti, niso neprespane noči, ko sanjariš, da poljublja vsak kotiček tvojega telesa. Ne, nikar ne zardevaj, pravim ti nekaj resnic. To je samo zaljubljenost, ki je je zmožen vsakdo. Ljubezen sama je tisto, kar ostane, ko se zaljubljenost utrne, je hkrati umetnost in srečno naključje. Tvoja mama in jaz sva to imela, imela sva korenine, ki so pod zemljo rasle druge k drugim, in ko so vsi prelepi cvetovi popadali z najinih vej, sva odkrila, da sva eno drevo, ne dve. Toda včasih cvetje odpade in se korenine niso prepletle. Zamisli si, da se odrečeš domu in svojcem, pa čez pol leta, leto dni, tri leta ugotoviš, da drevesi nista imeli korenin in sta se porušili. Zamisli si ta obup, zamisli si to ječo. (Louise de Bernières – Corellijeva mandolina, str. 338-339, dr. Iannis)