Kako mi vesolje vedno ponuja potrditve. Že nekaj dni nazaj sem pisala o tem, kako preverimo, če resnično deluje, da o čemer razmišljamo, da si to prikličemo. Saj veste, ko se spomnimo na človeka, ki ga leta nismo videli in se nam prikaže čez nekaj dni. Jaz verjamem v to, da misli ustvarjajo. Zato naj bodo pozitivne!

Pred dnevi sem se po dvajsetih letih spomnila na pahljačo. Tisto pahljačo s katero so se hladile dame leta 1930. Zaželela sem si jo in jo po spletu iskala. Seveda je nisem našla.

Prišla sem k morju na dopust in seveda brez pahljače, da bi me malo osvežila. Lepe so mi takšne stvari. Tudi za kakšno slikico bi mi prišla prav. Sprijaznila sem se in jo odmislila.

Včeraj se sprehajava po parku in mi mož reče:”Katjuša poglej pahljačo!” Ležala je na klopci, lepo razprta. Gledala sem jo in si rekla hvala. Nisem je videla toliko let in zdaj jo gledam. Waw. A je to naključje? Ni. Pustila sem jo tam. Ni mi pripadala, ker ni bila moja. Dobila sem pa jasno sporočilo.

Želiš si, se prepustiš in spustiš. Takrat ti bo dano.

 

Danes je ne potrebujem. Pihlja iz morja.

Katjuša 🌺