Kot rakete padajo na vse strani. Učijo nas, kako živeti, določajo pravila, nam svetujejo. Vse skupaj deluje  kot en dober biznis. Veliko ljudi živi danes od tega, da nas učijo, kako se moraš postaviti, da boš stranki všeč, kako se stranki nasmehniti, kam postaviti roke. Učijo nas, da postajamo roboti. Stroji. Priznam, da me je pred letom vse to tudi zanimalo, kako to deluje. Dokler me niso začeli ti učitelji prepričevati, da ne delam prav, ker preveč objavljam. Da to ni v redu. Da je dovolj le objava na dan. Da moram paziti, kako ogovarjam ljudi. Vem, da lahko nekoga moti, da imam vsak dan 6 objav. Me ne zanima, ker jaz v tem uživam. In sem res zelo hvaležna, da vi to čutite. Vse je pristno.

Zdaj ne vem, a me je ego rešil ali le moja volja, da delam prav. Nisem verjela v to, da ne delam prav, ker jaz v tem neskončno uživam. Tudi, ko mi kje zmanjka vejica, tudi, ko je vse napisano za nekoga nesmisel, sem jaz to objavila, ker sem v tistem trenutku tako čutila. Brez pretvarjanja, da sem nasmejana kot sonček, v resnici, pa so solze bile povod za vse moje slovnične napake in žalostne misli. To je vse življenje.

Na vsakem vogalu nas učijo. Ponujajo rešitve. Sledite svojim občutkom, svoji dobri volji, polepšajte si dan in ostanite vi. Vsak dan dobim z vsakim vašim všečkom potrditev, da vam je všeč, da se in me razumete.

Ni pravila, da boš uspešen.  Uspešen boš, ko boš srečen, ko boš stal za tem, kar počneš. Ko boš ti! Dober do sebe in drugih. Iskren.

Na svetu najbolj prepoznam igran nasmeh. Oči so tiste, ki ga izdajo.

Večkrat me ljudje sprašujejo, kako sem prišla do toliko sledilcev. Bila sem to, kar sem. Ljudje začutijo, tisti, ki pa ne, je pa to njihova stvar. Vsem ne moremo biti všeč, saj tudi meni ni vsak všeč.

Ugajajte sebi. Ljudje potrebujemo pristnost.

Katjuša