Skozi priprta okna se je slišal vrvež ljudi, kolesa kočij so udarjala ob tlakovana kamnita tla, nekaj minutno tišino je preglasila stara lajna, ki jo je vrtel ulični umetnik. Bila je jesen v mestu.

Skozi priprto okno je pogledala ona v dolgi črni kombineži, ki je prekrivala porcelanasto belo polt. Bila je v stari hiši v vogalu stare mestne ulice. Lepa hiša, velika. Ostala ji je v lasti po smrti staršev. Hiša polna preprog in lestencev, ki so prostoru podarili glamur, ki ji je služil, da je opravičila svojo damsko obnašanje. Bila je ženska, ki je ljubila ljubezen. Stalno jo je iskala in se izgubljala med poljubi, dotiki. Lepe besede so ji postale navada. Na prvi pogled je imela vse, a bila je zelo osamljena. Vsa ta pozornost, vsi ti prstani, verižice, najete noči, vse to ji ni pomenilo nič. Moški so kupovali ljubezen, sama pa je sanjarila o pravi ljubezni. O pravem moškem, ki ne bo v jutru odšel kot list v jesenskem vetru.

Gledala se je v ogledalo, spustila svoje črne kodre, si napudrala svojo polt in ustnice pobarvala v rdečo. Bila je v svojem svetu. Polna pozornosti a sama. V dolgih večerih je ob knjigi sanjarila o tistem, ki bi jo ljubil in bil ob njej namesto knjige v večeru. Namesto knjige za njeno dušo.

Zmoti jo ropot po stopnišču. Odpre polkna in zagleda visokega črnolasca, kako stisne otroku v dlan nekaj denarja. Zapre polkna.

Čez nekaj minut potrka. Otrok s šopkom rož, s šopkom angleških vrtnic in sporočilom.

(Se nadaljuje)

Katjuša