Naredila sem samo eno napako, ki pa je bila ta, da sem predolgo čakala na uresničitev svojih sanj. Predolgo.

Dan danes so še trenutki, ko pomislim, da mi ni lahko. A nikdar, da mi je težko. Včasih mi ni lahko, ker skrbeti sam za svoj posel ni hec.

Ni mi težko, ko pa pomislim, da je težko, se spomnim na prejšnjo službo. Še vedno je moja odpoved zmaga in ni stvari, dejanja, ki bi premagale to mojo odločitev.
Naj te v tem letu ne bo strah potez, ki ti že misel nanje, prikaže nasmeh na usta. Spomnim se svojih let, ko mi res ni bilo lepo. Spomnim se, kako sem zjutraj jokala, kako sem iskala rešitve, da bi mi bilo boljše.
Začela sem brati in se učiti. Začela sem se motivirati, paziti na misli in naučila sem se odganjati strahove.
Danes, če le upam pomagam ljudem z nasveti, mislimi. Hudo mi je, ker poznam te občutke. Lahko me klikneš in ti poklonim svoj čas za dober namen. Mogoče pa ti olajšam dušo s kakšnim nasvetom, ki je pomagal meni.

Vse se reši. Vse mine.

Katjuša