Ni mi vseeno, ko slišim med najstniki njihovo prepričanje o ljubezni. Baje ljubezen boli in je bolje biti samski in brez nje. Oh, pa je še sploh ne poznajo.

Od kje jim to prepričanje? Kdo jim je to povedal? Filmi, glasba ali vzorci iz družine? Težko si zamislim, da bi si pri teh letih že nabrali slabe izkušnje.

Ljubezen je res nekaj najlepšega, kar lahko doživimo. Nesrečna ljubezen ne obstaja. To je naša iluzija. Ego. Če nam nekdo ljubezni ne vrača, to še ni nesreča, ker očitno je nekje nekdo, ki nas bo zasul z njo. Srečen si, ko ljubiš, ko imaš lepe občutke. Nikdar ne pričakuj, da boš srečen, ko boš ljubljen. Ne hrani se s tem.

Ko pa se dva razideta, ni ljubezen imela nič pri tem, ker je očitno ni bilo. Potem pa nastopi ego in priskrbi vso žalost. V sebi pa mi že vemo resnico.

Dušo vprašaš kaj čuti. Duša ve, da je ljubila in bila srečna. Duša ve, da se razhodi zgodijo z razlogom. Duša si želi vedno najboljše. Duša upa, se veseli. Tudi žalost ji ni tuja, a prevladuje hvaležnost za nekaj, kar je lahko imela.

Ego misli, ustvarja zgodbe, se vrača v preteklost in povzroča ljubezni največjo krivico. Ego se hrani s strahovi. Poznam ljudi, ki se resnično otepajo ljubezni, ker nočejo trpeti. Če imajo prepričanje, da je ljubezen trpljenje, to zanje tudi bo. V to, kar verjameš, to sledi.

Uživajte, spoznavajte se, ljubite se. Mogoče vama ne bo šlo po načrtih. Če bo prisotna ljubezen bosta vedela, ker bosta skupaj premagovala vse ovire. Brez ljubezni pa se bosta seveda razšla. Ampak prosim, ne temu praviti nesrečna ljubezen. Tudi razhodi se zgodijo, ker ljubimo sebe.❤

Na kratko.😘

Katjuša