Telefon pa sem imela na mizi. In groza!!!! Zazvoni in čez ekran se pokaže Tinina slika. Obstala sem trda. Roke me niso ubogale, adrenalin me oblil in telefon je še kar zvonil in zvonil. Pozabila sem jo poklicati, kot sva se zmenili. Zagotovo jo skrbi, sem pomislila.

Rok? Gledal je v telefon in izgubil nasmešek.

Tudi moj je izginil. Melodijo, ki jo imam za zvonenje je moja najljubša pesem. Od tistega trenutka nič več. Pogledala sem ga. Pogledal me je. Poklical natakarja, plačal in odšel. Brez besed.

Nad menoj se je spustila tema. Kar sedela sem. Nisem čutila niti sramote, niti pogledov ljudi. Nič mi ni bilo pomembno. Počasi sem pila kavo in risala po mizi srčke iz kapljic vode. Čakala sem, da spet začutim utrip. Zopet zazvoni telefon. Tina. Dvignem in ji povem, kaj se je zgodilo. Bolj se mi je smilila ona, kot pa jaz sama sebi. Tako ji je bilo žal. Nič ni bila kriva. Tako je moralo biti. Med pogovorom mi pove, da je na drugi strani čakajoči klic in, da bo prekinila. Na hitro mi sporoči, da me pokliče nazaj. Spijem kavo, dvignem glavo in se vsem, ki strmijo vame, kmalu priklonim. Kako bedasto se počutim. Odkrito sem verjela, da me čaka nekje pred vrati in, da si bova lahko obrazložila situacijo.

Ni ga bilo. Nisem vedela, kam naj grem. Prav jezna sem postajala in ego mi je brisal solze in jih skrival za kislim nasmehom. Bolj, ko sem približevala pomolu, bolj sem bila na trnih. Mogoče je tam, sem pomislila. Ni ga bilo. Me pa je poklicala Tina in sva se nasmejali. Povedala mi je, da je bil tisti čakajoči klic Rok. Rekel ji je, da kaj se greva, če se norčujeva iz njega. Tina mu je povedala, da ni to bil namen in, da so moja čustva pristna in naj ne bo tepec in naj me poišče. Prav jezna mi je delovala. Meni pa je po šlo, kar na smeh. Prav labilna sem postala. Jok, smeh, vrtiljak. Naslonila sem se na zid pomola in strmela v morje. Morje me vedno pomirja. Pričakovala sem njegov klic, sporočilo. Vedel je, da ni bilo nobene igrice. Tina mu je povedala in ga prosila naj me najde. Minila je ura in ni bilo glasu. Nisem pa sama želela poklicati. Nerodno mi je bilo.

Čas je tekel, jaz pa sem se še vedno sproščala ob morju. Gledala sem horizont, v ozadju so se igrali otroci in galeb je krožil nad mano. Lepo si ga je bilo ogledovat.

Na ramenu sem začutila roko in sapo na svojem vratu. Zadrgetala sem in pogledala k tlom. Vedela sem, da je on. Prijel me je za lice in mi nagnil glavo k sebi, da sem ga lahko pogledala v oči. Ni bilo besed, bil je samo pogled, ki se je vedno bolj približeval ustnicam.

Poljubil me je in me objel. Zašepetal mi je:”Oprosti!” Čas se je ustavil. Le morje je z valovi opozarjalo, da sem tam. V njegovem objemu. Tam na najinem pomolu.

Se nadaljuje.

Veronika

 

(Lektor ne bere limonad. Se opravičujem)